ONDJAKI

je psevdonim angolskega pesnika in pisatelja Ndaluja de Almeide. Rodil se je leta 1977 v Luandi, kjer je študiral sociologijo. Danes živi in deluje v Riu de Janeiru. Za svoja dela, ki so prevedena v mnoge jezike, je dobil več nagrad.

Leta 2001 je izšel njegov romaneskni prvenec Bom Dia Camaradas, v katerem orisuje življenje v Luandi v osemdesetih letih. Z romanom Os transparentes (Companhia das Letras) je 2013 navdušil kritiško javnost in zanj prejel nagrado Joséja Saramaga. V njem podaja satirično podobo postkolonialne in postsocialistične Angole, ki se pripravlja na mednarodno odmeven sončev mrk, vendar ga vlada v zadnjem trenutku preprosto prepove. V središču angolske prestolnice stoji Maianga, propadajoča stolpnica z veliko luknjo v enem od zunanjih zidov. V prvem nadstropju iz zarjavelih cevi nepretrgoma odteka sveža voda. Stavba je magičen kraj, kjer se srečujejo njeni prebivalci, ulični preprodajalci, novinarji in žeparji. Na strehi obratuje ilegalen kino, ki celo shaja brez projekcijskega platna. Tu svoje umazane kupčije sklepajo skorumpirani uradniki in politiki, ki ob domnevnih nahajališčih nafte, za katero vrtajo v podzemlju Luande, že vohajo velike dobičke.

Za zbirko kratkih zgodb Os da Minha Rua (Editorial Caminho 2007), v katerih se avtor sprehaja skozi svoje otroštvo v Luandi ter s poetičnim izrazom skozi otroške oči slika vsakdanjik, upe in strahove mladega naroda po neodvisnosti, je prejel nagrado Camila Castela Branca. Pripoved iz zbirke Jokali smo za Garjavcem / Nós Chorámos Pelo Cão Tinhoso je v slovenskem prevodu izšla v tretji številki 38. letnika revije Mentor:

“Tako je bilo v osmem razredu: zgodbo o Garjavcu so vsi učenci brali s strahom pred koncem. Vem, da tega takrat nihče ne bi priznal, nikoli nismo o tem govorili, vendar je bil strah slišen v glasu bralcev in viden v očeh poslušalcev.”

Ondjakijev mladinski roman AvóDezanove e o Segredo do Soviético je bil leta 2010 nagrajen z brazilsko književno nagrado Jabuti. Gradnja mavzoleja, v katerega bodo prenesli posmrtne ostanke predsednika republike, se zaključuje. Prebivalci luandske četrti Praia do Bispo izvedo, da bodo morali svoje domove zapustiti, saj bodo zaradi prenove okolice grobnice njihove hiše porušili. Trije otroci se odločijo, da bodo mavzolej razstrelili in tako rešili svojo četrt. Med načrtovanjem tega podviga se vodja gradbenih del, Sovjet, zaljubi v babico enega od otrok.

Za zbirko E se amanhã o medo je avtor 2004 prejel nagrado Sagrade Esperançe angolskega Narodnega inštituta za knjigo. Slovenski prevod zgodbe A libélula / Kačji pastir je bil objavljen v oddaji Izbrana proza radia Ars:

“Iz hiše je vijugal zvok, drgnil se je ob prašne liste bršljana na vrtu, spodbujal zorenje mangov in papaj ter vznemirjal opitega kačjega pastirja, ki je tam dremal. Blažil je prigrevico in prodiral, še zmeraj močan, še zmeraj jasen, ženski v uho. Izvabil ji je nasmeh.”

Zapis Alenka Kreft

http://www.kazukuta.com – avtorjeva spletna stran

General Directorate for Book, Archives and Libraries (DGLAB) – Grants for Translation (All Portuguese authors and those from the Portuguese speaking countries (Angola, Mozambique Cap Verde, São Tomé, Guinea-Bissau and Timor)

Biblioteca Nacional – Support Program for the Translation and Publication of Brazilian Authors